Adrijan.si

Draga ženin in nevesta,

Danes je že vsak fotograf, ki ima mobitel s kamerco in prav je tako. Razvoj gre naprej, dobri fotoaparati so se cenovno približali širši publiki, začetni DSLR aparati imajo enkrat več Mega Pixlov kot moj prvi polprofesionalni fotoaparat, izdelali so očala, ki slikajo to kar vidimo, fotoaparat, pri katerem ni potrebno ostriti, in lahko kasneje določiš ostrino,  skratka razvoj napreduje s svetlobno hitrostjo.

Vendar tu še vedno ostaja področje, ki je namenjeno predvsem profesionalnim fotografom in v katerega bi bilo boljše, da se nekateri nebi spuščali. To se predvsem nanaša na vse “strice”, ki so si nedavno kupili DSLR in lej ga zlomka, takoj že fotografirajo poroko prijatelja, nečakinje,… Jaz jih bom poimenoval kar “stric Bob”.
Saj vem da stric Bob ni sam kriv, da je tak. Sorodniki so videli njegove prečudovite fotografije cvetlic, domačih živali, predvsem muck in kužkov ter za nameček še fotografije nečakov, ki se igrajo v peskovniku. Fotografiranje poroke je neizbežno.
Ženin in nevesta si seveda želita lepih fotografij in izbor fotografov je na začetku velik, kjer niti ni prostora za strica Boba. Toda, ko izračunata, koliko ju bo prišel catering, band, izposoja obleke, ali celo nakup, rezervacije, medeni tedni,  se kaj hitro začne proti vrhu prebijat stric Bob. Prva se na Boba spomni babica ali teta, ki kaj hitro prepriča nevesto o njegovem izvrstnem delu in ob misli, da bo tako ali tako že na poroki, se zdi ta ideja res dobra. Vendar fotograf na poroki ni zgolj fotograf, ki beleži trenutke, ampak oseba, ki ima za seboj že vrsto (treznih) porok in je lahko v veliko pomoč ženinu in nevesti. Pozna potek dogajanja, ključne trenutke,  sčasoma se nauči predvidet določene dogodke. Omembe vredna so tudi izbraževanja, ki se jih udeležimo letno, izkušnje, ki jih pridobimo z leti, ter tu je tudi draga oprema, ki pa ni zagotovilo za dobre fotografije.
Ženin in nevesta, če ne bosta mesec dni po poroki jedla le riž in pila vodo, lepo prosim izberita fotgrafa, ki vama je všeč. Tu ne ciljam nase, čeprav lahko tudi mene. Fotografije in prstana so edini oprijemljivi spomin, ki ostane po poroki in naj bo ta čim lepši.

Želim vama najlepšo in predvsem nepozabno poroko.

Adrijan.si

Čas je prišel, ko sem ugotovil, da sem prerasel zmogljivosti svojih dveh aparatov (Canon 40D in Canon 550D) in preskok na FF (Full Frame) je bilo edino logično dejanje. K nakupu je tudi prispeval nedaven neprijeten dogodek, ko mi je sredi fotografiranja nekega dogodka prenehalo delati  prožilo na aparatu. Tako sem se znašel in preostanek dogodka fotografiral s pritiskom na na prožilec na “gripu”. Malo nerodno je bilo fotografiratu z mezincem, vendar bolje to kot da bi ostal brez posnetkov. Kasneje sem zelo enostavno odpravil okvaro. V baterijsko odprtino sem nalil dve žlici denaturiranega alkohola in pustil, da izhlapi. Bolj podrobno o tem kdaj drugič.

Pri nakupu novega fotoaparata sem bil pozoren predvsem na aparate, ki se dobro obnesejo v slabih svetlobnih pogojih. Tako sem kaj hitro prišel do seznama naslednjih štirih* aparatov: Canon 5D mk II (1700€), Canon 6D, Canon 5D mk III (2800€) in Canon 1D IV (4000€).

Canon 5D mark II je super aparat in kljub svoji starosti, že kar lepih 5 let je med nami, še vedno konkurira novim, tako na kvaliteti fotografije, kot videa. Edine pomankljivosti ki jih jaz vidim so “avto-fokus”, pomankanje fokusnih točk in malenkost več šuma pri višjem ISO-tu. Vendar je tu s ceno 1600€ za nov FF aparat nedvomno zmagovalec.

Canon 6D se za 1800€, lahko pohvali z vgrajenim Wi-Fi in GPS (fino če potrebuješ). Vendar ima ravno tako kot 5D mk II, tudi 6D le 9 fokusnih točk in le eno cross-type. S tem da proizvajalec trdi da so bolj natančne. Med vsemi štirimi aparati se 6D najbolje znajde, kar se tiče šuma pri visokih ISO vrednostih in je zato tudi na drugem mestu.

Canon 5D mark III, kar se šuma tiče, po testih malenkost zaostaja za 6D in za svojih 2800€ ponuja kar veliko novosti. Izboljšan avto fokus sistem s kar 61 fokusnimi točkami in pametnim ostrenjem, ki prepozna objekt in mu sledi ne glede na hitros in način premikanja. Od zgoraj naštetih (5D II in 6D) ima tudi najboljšo zaščito proti vremenskim vplivom in največje število posnetkov v sekundi  (6 fps). Če je pa vreden toliko več, pa resodite sami. Jaz ga dajem na tretje mesto skupaj s 1D IV

Že skoraj izven mojih cenovnih zmožnosti je Canon 1D mark IV in za 4000€ najdražji med izbranimi. Iskal sem predvsem rabljen 1D IV, saj se bi s tem lahko približal ceni 5D mk III. Glede na ceno lahko sklepate da je najboljši skoraj v vsem. S 10 fotografijami v sekundi in boljšim fokusom v slabih svetlobnih pogojih, najboljšo zaščito proti vlagi in prahu in še mnogo več, premaga vse izbrane. Edina stvar v čemer sta (poleg cene) 5D III in 6D boljša je šum pri višjem ISO. Tu malenkost zaostaja, vendar je še vedno pred 5D mk II.

Na koncu sem se odločil za 5D mark III. Kupil sem ga pri nas (Foto Format) za 2786€, kar je le za 17€ dražje kot drugje po evropi (naprimer Foka.nl), s tem da tu nisem imel poštnine. Morda vas je presenetila končna izbira, vendar mi boljše ostrnje pomeni veliko. Ne morda 1000€, vendar aparat ponuja bistveno več, o tem pa ko ga bolje spoznam.

*Canon 1Dx je bistveno predrag, da bi prišel v moj ožji izbor.

[View with PicLens]

Foto: Adrijan.si

Skoraj cel teden je snežilo, jutri bo deževalo, vendar danes je bilo sončno in nadvse lepo vreme za preizkušanje xDrive tehnologije. Štartali smo že ob 9h, pot nas je vodila proti Vršiču, kjer smo se dokaj kmalu obrnili zaradi snežnih plazov na cesti. Nato smo se odpeljali proti gostilni Srnjak, kjer smo dodobra preizkusili xDrive, izklopili DSC (Dynamic Stability Control), nekateri smo izklopili kar vso elektroniko in po klancu navzdol preizkusili še HDC (Hill Descent Control). Sledilo je  Korensko sedlo, Planica in nato povratek v Kranjsko goro.

Na tej poti sem preizkusil 3 BMW modele. Prvi in meni najljubši je bil BMW 320xd s kar 182 konjskimi močmi, zelo poskočen in ob izklopljeni elektroniki je z veseljem zadrsel z vsemi štirimi gumami hkrati. S polno opremo je vreden kar 68k €.
Drugi avto je bil BMW x5. Prvič sem vozil x5 in sem bil predvsem presenečen nad tem, da med vožnjo avto ni deloval velik in težek, počutil sem se kot da vozim malo večji avto od serije 3. Prostornina motorja je enaka kot pri 320xd, vendar zradi teže in velikosti je avto bistveno manj poskočen.
Tretji avto je bila petica, BMW 525xd. Tak avto sem že vozil, zato nisem veliko pričakoval. Vendar je oba, mene in sopotnico presenetilo , da je tako pri seriji tri, kot pri seriji pet, vetrobransko steklo precej majhno in blizu voznika. Na prvi pogled je delovalo malo nenavadno, vendar med vožnjo je vse prav. Vse deluje v smeri, da te poveže z vožnjo, cesto,… težko je razložiti z besedami, vendar deluje. Najbolj pa mi je všeč, da se med vožnjo vidi pokrov motorja (tudi če nisi ravno visok). Malenkost, vendar med vožnjo doda en tisti občutek, ki ga ni moč razložiti z besedami in pri novih avtomobilih tega ne vidiš več.

Kasneje sem poizkusil isto pot prepeljat z mojim BMW 316 (E30 l.1984), da sem videl, ali xDrive res deluje. Kljub novim gumam Michelin Alpin A3 sem za prvi klanec potreboval kar 3 poizkuse, da mi je uspelo. Drugi klanec, ki je bil takoj za ovinkom in ga nisem mogel speljati z zaletom, pa ni šel čez niti v petem poizkusu. Med tem kos mo se z xDrive BMW-ji peljali kot po ravnem, kolesa so spodrsavala le, ko sem izklopil vso elektroniko in pritisnil na gas, ne glede na klanec ali ravnino. Res je velika razlika v letih med mojim avtomobilom in testnimi (okoli 29 let), vendar sem se nekaj dni nazaj z mojim brez problema vozil po snegu iz Iga na Krim, Rakitno in nazaj (Slika 7), tako da je lahko to že neko merilo. Hvala za branje.

[View with PicLens]

Adrijan.si

Danes smo se igrali na Foto delavnici analogne črno-bele fotografije, ki jo je vodil Borut Peterlin. Ne vem če vam to kaj pove? Če vam ne, pa toliko več meni. Delavnica mi je pustila nek tak zanimiv občutek, ko odkriješ nekaj novega in ki te čisto fascinira. Tak občutek sem doživel že večkrat kot otrok, vendar že dolgo časa ne. Fotoaparate poznamo že vsi. Tiste t’velike  in tiste z dvema objektivoma ste morda že kdaj videli v kakšnih filmih, ali muzejih, če ne, ste pa sigurno videli tiste z mehom, ko en pokrit z črno rjuho stoji za fotoaparatom, med tem ko portretiranci nepremično stojijo po več sekund. No vse to in še več smo dali skozi v enem dnevu. Fotografirali smo v fotografskem ateljeju Josipa Pelikana, kjer je celoten studijo osvetljen z naravno svetlobo. Sprehajali smo se po Celju in ko nam je zmanjkalo filma smo se odpravili v improvizirano temnico, ki smo jo skupaj naredili iz navadne sobe. Ena od bolj zanimivih stvari, ki smo jih spoznali je bil mokri kolodij. Vse od začetka, kako se pripravi film in do razvijanja (ker je steklo medij, je istočasno lahko negativ ali pozitiv, odvisno kaj postavimo za že razvit mokri kolodij). Sami smo razvili film, ki smo ga pred tem po fotografirali in iz negativa naredili pozitiv, pri velikih formatih smo naredili le preslikavo, pri 35mm standard filmih pa še povečavo. Se pravi, veliko informacij in izkušenj, ter končno se lahko okličem za fotografa  :)

[View with PicLens]

Foto Adrijan.si