Nazaj k začetkom!

Ne spomnim se točno, kateri razred sem bil. Spomnim se, da smo s šolo, imeli šolo v naravi v Italiji. Cele dneve smo prerisovat mozaike. Internet mi pravi da je bilo to mestece Spilimbergo, vendar mi spomin ne da nobenega potrdila. Spomnim pa se pravila “Sunny 16” in tuhtanja, ali sem zadel nastavitve in fokus, ali ne. Ne dolgo pred odhodom mi je oče podaril Praktico, Zeiss 50mm, Pentacon 200mm, Veliko knjigo o fotografiji in tako se je pričela moja fotografska pot. Fotografij od takrat ne najdem, niti se ne spomnim, ali sem zadel nastavitve. Ostaja le spomin. Nekaj let kasneje, (pri trinajstih) sem v Ameriki pofotografiral več kot 10 filmov, vendar se je s prihodom prvih digitalnih kompaktov, analogna doba zame malo oddaljila. Bistveno ceneje v tem primeru. Še vedno sem rad naredil kakšen posnetek, vendar ne prav pogosto. Tako me je film v aparatu čakal tudi po dve leti, morda celo več. Vsak posnetek je bil svoja zgodba, noben trenutek kar naenkrat ni bil več dovolj dober za film. Precejšna razlika, glede na digitalni svet, kjer se zaklop še pre hitro izrabi.
Sedaj si lastim zbirko M42 objektivov, od 20mm, pa do 400mm, še vedno imam Practiko, kasneje sem kupil še Zenita in na to še srednji format, Mamiya RB67. Razliko med srednjim in Leica formatom, je velika. Na spodnjih fotografijah se mi zdi, da se jo hitro opazi. Jo opazite tudi vi?